Uporabljaj kratke, jasne stavke. Poimenuj predmete, dejanja, občutke.
Primer: „Zdaj piješ mleko. Mleko je toplo.“
Ko otrok nekaj reče, ponoviš in dodaš še nekaj.
Otrok: „Avto!“
Ti: „Ja, rdeč avto pelje hitro.“
Knjige so čudežni svet za besede. Tudi če otrok še ne razume vsebine, uživa v ritmu jezika, ilustracijah in tvoji bližini.
Otroci ne potrebujejo le besed za igrače, temveč tudi za svoje občutke.
„Vidim, da si žalosten. Pogrešaš igračo, kajne?“
Ne prekinjaj. Ne popravljaj takoj. Pusti prostor, da otrok zaključi misel – tudi če je to tišina, polna iskanja prave besede.
Ne govori “nad njim”, ampak z njim. Tudi pri gospodinjskih opravilih.
„Kaj misliš, kam damo to posodo? Na polico?“
Pasivno gledanje ne spodbuja jezika. Pravljica iz ust starša naredi več kot 10 risank.
Vsak otrok je edinstven, a splošno velja:
pri 18 mesecih naj bi imel vsaj 5–10 besed,
pri 2 letih naj bi združeval 2 besedi,
če imaš občutek, da te otrok ne razume, ne reagira na svoje ime, ali ne kaže interesa za komunikacijo, se posvetuj z logopedom.
Raje prej kot prepozno – a brez panike.
Spodbujanje govora ne potrebuje posebnih metod ali igrač. Potrebuje tebe – prisotnega, radovednega, govorečega in poslušajočega. Jezik se rodi v odnosu. In prav tam tudi raste.